Včasih se za najbolj zanimivo rastlino ni treba odpraviti globoko v pragozd ali na drug konec sveta. Dovolj je, da se ustavimo ob kraškem robu, ob svetlem gozdu ali kamnitem pobočju in pogledamo drevo, ki ga običajno komaj opazimo. Spomladi ima bele cvetove, poleti liste, ki so spodaj videti, kot bi jih kdo pomokal, jeseni pa rdeče-oranžne plodove, ki na prvi pogled obljubljajo sladkost, v ustih pa pokažejo trpkost in mokasto suhost. To je mokovec – drevo, ki je bilo nekoč hkrati skromna divja hrana in obredna zaščita pred štrigami (čarovnicami), zlimi duhovi, točo in uroki [1–6].
Drevo z belimi spodnjimi stranmi listov
Navadni mokovec (Sorbus aria (L.) Crantz), po angleško common whitebeam, spada v družino rožnic (Rosaceae), torej v isto veliko botanično družino kot jablane, hruške, glog, šipek in jerebika [2,4]. Zraste kot večji grm ali manjše do srednje veliko listopadno drevo; v višino do 15 metrov [2,3].
Najlažje ga prepoznamo po listih. Ti so enostavni, jajčasti do eliptični, po robu nazobčani, zgoraj temnozeleni in bleščeči, spodaj pa gosto belo dlakavi [1–4]. Prav ta belkasta spodnja stran listov daje drevesu značilen “pomokan” videz, še posebej kadar veter obrne liste in se krošnja za trenutek posvetli [2–4]. Maja in junija mokovec cveti z belimi petštevnimi cvetovi v socvetjih, jeseni pa dozori v rdeče ali oranžno-rdeče jabolkaste plodove, velike približno 8–15 mm [2–4]. Ti plodovi so pomembna hrana za ptice, ki pomagajo tudi pri razširjanju semen [3,4].
Mokovec je drevo svetlih, toplih in pogosto kamnitih rastišč. Pri nas raste na prisojnih pobočjih, v svetlih gozdovih in na skalnatih krajih, evropsko pa je razširjen predvsem v južni, zahodni in srednji Evropi, pogosto na apnenčastih oziroma bazičnih tleh [2,3]. Na Krasu zato ni presenečenje, ampak skoraj domačin.
Zakaj “mokovec”?
Slovensko knjižno ime je mokovec. V SSKJ je opisan kot drevo ali grm z nazobčanimi, spodaj belo dlakavimi listi in rdečimi plodovi, pri Pleteršniku pa je preveden z nemškima imenoma Mehlbeerbaum in Mehlbirne, kar dobesedno kaže na povezavo z moko oziroma mokastostjo [1]. Fran navaja tudi botanični sinonim moka, kar še dodatno potrjuje, da se je ime v slovenskem prostoru povezovalo z moko [1].
Izvor imena lahko razumemo v dveh dopolnjujočih se pomenih. Prvi je videz listov: njihova spodnja stran je bela in puhasto dlakava, kot bi bila posuta z moko [1–4]. Drugi pomen pa je povezan s plodovi: ti so suhi, mokasti in trpki, v preteklosti pa so jih ponekod sušili, mleli in dodajali krušni moki [3,4,7,8]. Nemško ime Mehlbeere, torej “mokasta jagoda” ali “jagoda za moko”, lepo kaže isto miselno pot [3,4,8].
Ob knjižnem imenu mokovec so zanimiva tudi kraška ljudska imena. V izročilu Lokve, Prelož in okolice se za to rastlino pojavljata imeni makonca in bakonca [5]. Na italijanski strani Krasa, v Gropadi pri Trstu, je zapisana oblika pokovənca, za širši kras pa tudi muokonca [6]. Ta imena so dragocena, ker kažejo, da mokovec ni bil le botanična vrsta, ampak rastlina z živim mestom v krajevnem jeziku, prehrani in obredju [5,6].
Kresni šopek proti štrigam
Najbolj presenetljiv del zgodbe o mokovcu je njegova obredna raba. V knjigi Borisa Čoka V siju mesečine – Ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice je mokovec opisan kot pomembna rastlina kresnega časa [5]. Ob kresu oziroma prazniku sv. Ivana so pripravljali šopke, v katerih so bili perunika (perunec oziroma perunčeč), ivanjščice, vejica mokovca oziroma makonce, praprot, vse skupaj pa je bilo povezano z bršljanom [5].
Tak šopek ni bil samo okras. V ljudskem verovanju je imel izrazito zaščitno vlogo. Privezovali so ga na okna, vrata, hleve in dvoriščna vrata, da bi hišo, ljudi in živino varoval pred zlimi duhovi in štrigami [5]. V knjigi je posebej poudarjeno, da ima bakonca oziroma mokovec “čudežno moč”, celoten šopek pa je predstavljen kot močno protiuročno sredstvo [5]. Vejice mokovca so zatikali tudi na njive, na primer v srednji razor ali na začetek njive, da bi pridelek varovale pred neurjem, točo in drugimi ujmami [5].
V širšem evropskem prostoru se za podobno zaščito uporablja druga vrsta iz istega rodu: jerebika (Sorbus aucuparia), na Krasu pa je v teh zapisih jasno izpostavljen mokovec, Sorbus aria [5,9,10].
Ista šega čez mejo
Ker je Gropada pri Trstu le nekaj kilometrov oddaljena od slovenskega Krasa, je posebej zanimivo, da je podobna raba mokovca zapisana tudi na italijanski strani meje. V monografiji Il paesaggio immateriale del Carso je za Gropado opisano, da so ob prazniku sv. Ivana spletali svetoivanjske venčke, jih obešali na portone, vejice pokovənce (mokovca – Sorbus aria) pa zatikali v obdelana polja za zaščito pred štrigami, italijansko streghe [6]. Vir navaja, da se je podobna šega pojavljala tudi drugod po Krasu, kjer so iz mokovca oziroma muokonce izdelovali vence za živali, da bi jih okrepili in obvarovali pred zlimi silami in štrigami [6].
To je lep primer kulturne kontinuitete čez današnjo državno mejo. Rastlina, ime in obred se rahlo spreminjajo, osnovni namen pa ostaja zelo podoben: zaščititi prag, hlev, žival, njivo in pridelek v času, ko je bila po ljudskem verovanju moč nevidnega sveta posebno velika [5,6].
Mokovec in širše evropsko izročilo rodu Sorbus
V širši Evropi je mokovec oziroma whitebeam povezan z zaščito, modrostjo, srečo, duhovnostjo in plodnostjo, v irskem izročilu pa se pojavlja tudi kot simbol kraljevske oblasti in resnice [4]. Vendar je treba biti pri širšem evropskem primerjanju natančen: največ dobro dokumentiranih primerov proti čarovništvu se ne nanaša na mokovec, ampak na njegovo sorodnico jerebiko (Sorbus aucuparia) [9,10].
Jerebika je v Britaniji in na Irskem znana kot drevo zaščite pred čarovništvom in uroki [9,10]. Njene vejice so obešali nad vrata hiš in hlevov, z njimi varovali živino, mleko in pridelek, iz vejic pa so izdelovali tudi križce in amulete [10]. Rdeči plodovi in drobna peterokraka zvezda na plodu so dodatno krepili njeno zaščitno simboliko, saj sta bila rdeča barva in pentagram v evropskem ljudskem verovanju pogosto razumljena kot varovalna znaka [9,10].
Kraška raba mokovca je zato še toliko zanimivejša. Po eni strani je lokalna in zelo konkretna: makonca, bakonca, pokovənca ali muokonca varuje hišo, hlev in njivo pred štrigami [5,6]. Po drugi strani pa se lepo vključuje v širšo evropsko predstavo, da imajo vrste rodu Sorbus posebno zaščitno moč [4,9,10].
Divja hrana: trpka, mokasta, a uporabna
Plodovi mokovca so užitni, vendar niso sadje, ki bi ga človek navdušeno jedel naravnost z drevesa. So užitni, a ne zelo prijetnega okusa; zamrznjeni ali kuhani so uporabnejši, mokasta snov plodov pa se je v preteklosti predelovala v nekakšen zdrob ali moko za dodajanje krušni moki [3,4]. Prav zato se zdi povezava imena z moko še bolj prepričljiva [1,3,4].
V prehrani so bili plodovi mokovca uporabljeni na več načinov. Lahko so jih sušili, mleli in dodajali kruhu, iz njih pa se lahko pripravlja tudi sok, kompot ali marmelada [2,3,4,7,8]. Pregledni članki za plodove Sorbus aria navajajo tradicionalne uporabe v obliki svežih, sušenih ali predelanih plodov, marmelad, sirupov, kisa, žganja, likerjev, sadnega vina in dodatka krušni moki [7,8]. Tudi v Loški dolini je zapisana beseda makunca, ki pomeni mokovec oziroma plod mokovca; tam je ohranjeno izročilo, da so predniki plodove sušili, mleli in iz njih pekli makunčev kruh [11].
V sodobni kuhinji bi mokovec zato lahko razumeli kot divje sadje za potrpežljive. Sveži plodovi so lahko trpki in mokasti, zato jih je bolj smiselno uporabiti po umeditvi, po mrazu, s sušenjem ali s kuhanjem [3,4]. V marmeladi, čežani, sirupu ali kot majhen dodatek drugi sadni masi lahko njihova trpkost postane prednost, ne napaka [2,7,8].
Kaj je v plodovih?
Sodobnih analiz plodov mokovca ni veliko, vendar obstajajo zanimivi podatki. Raziskava plodov mokovca je pokazala, da sta bila med sladkorji zaznana fruktoza in glukoza, ne pa saharoza; pektina je bilo do 1,30 %, maščob pa le 0,80 % [12]. Ista raziskava je v svežih plodovih določila karotenoide, fenolne spojine in flavonoide ter izmerila antioksidativni potencial z več laboratorijskimi testi [12]. Med fenolnimi kislinami so bile zaznane kavna, p-kumarna in sinapinska kislina ter 2,4-dihidroksibenzojska kislina [12].
Pregled literature o rodu Sorbus dodatno navaja, da plodovi in drugi deli vrst tega rodu vsebujejo polifenolne snovi, predvsem fenolne kisline in flavonoide, zato se zanje raziskuje možnost uporabe v živilih, prehranskih dopolnilih in drugih izdelkih [7,8]. Vendar to še ne pomeni, da bi morali mokovec predstavljati kot “superživilo” ali zdravilo. Za zdaj ga lahko utemeljeno predstavimo kot zanimivo, podcenjeno divje sadje z nekaj prehransko pomembnimi sestavinami in dolgo etnobotanično zgodbo [7,8,12].
Drevo med lakoto in čaranjem
Mokovec je ena tistih rastlin, pri katerih se lepo pokaže, da ljudska raba nikoli ni bila samo “praktična” ali samo “magična”. Plodovi so pomagali raztegniti moko, ko je bilo hrane malo, vejice pa so varovale hišo, hlev in njivo, ko je bilo strahu veliko [3–8]. V isti rastlini se srečata lakota in upanje: iz plodov nastane skromna hrana, iz vejic pa obredna zaščita.
Danes mokovec pogosto ostane neopažen. A če ga pogledamo pozorneje, v njem vidimo več kot drevo z belimi spodnjimi stranmi listov in rdečimi plodovi. Vidimo ostanek starega evropskega sorbusovega izročila, kraško protiuročno rastlino, divjo hrano in živo vez med naravo, jezikom in verovanjem [1–12].
Reference
[1] Fran. Geslo mókovec v SSKJ², Slovenskem pravopisu, Sinonimnem slovarju slovenskega jezika in Pleteršnikovem slovensko-nemškem slovarju. https://fran.si/iskanje?Query=%22mokovec%22%20OR%20%22Sorbus%20aria%22&View=1
[2] Notranjski regijski park. Navadni mokovec (Sorbus aria). https://notranjski-park.si/odkrijte/enciklopedija/rastlinski-svet/roznice/navadni-mokovec
[3] Welk, E., de Rigo, D., Caudullo, G. Sorbus aria in Europe: distribution, habitat, usage and threats. V: European Atlas of Forest Tree Species. Publications Office of the European Union, 2016. https://forest.jrc.ec.europa.eu/media/atlas/Sorbus_aria.pdf
[4] University College Cork, Irish Tree Explorers Network. Sorbus aria. https://www.ucc.ie/en/tree-explorers/trees/a-z/sorbusaria/
[5] Čok, B. V siju mesečine – Ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice. Ljubljana: Založba ZRC, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, 2012.
[6] Hrobat Virloget, K., Kavrečič, P., ur. Il paesaggio immateriale del Carso. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2015, str. 75. https://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-6963-91-6/files/basic-html/page75.html
[7] Sarv, V., Venskutonis, P. R., Bhat, R. The Sorbus spp.—Underutilised Plants for Foods and Nutraceuticals: Review on Polyphenolic Phytochemicals and Antioxidant Potential. Antioxidants, 2020, 9(9), 813. https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC7555345/
[8] Tamayo-Vives, C., Úbeda, M., Morales, P., García-Herrera, P., Cortes Sánchez-Mata, M. Crataegus monogyna Jacq., Sorbus aria (L.) Crantz and Prunus spinosa L.: From Edible Fruits to Functional Ingredients: A Review. Foods, 2025, 14(13), 2299. https://www.mdpi.com/2304-8158/14/13/2299
[9] Trees for Life. Rowan tree mythology and folklore. https://treesforlife.org.uk/into-the-forest/trees-plants-animals/trees/rowan/rowan-mythology-and-folklore/
[10] Pitt Rivers Museum. A Loop of Rowan Tree: amulets against witchcraft. https://england.prm.ox.ac.uk/englishness-loop-of-rowan-tree.html
[11] Poun kufr. Makunca. https://pounkufr.si/glossary/makunca/
[12] Petkova, N. T., Ognyanov, M. H., Vrancheva, R. Z., Zhelev, P. Phytochemical, nutritional and antioxidant characteristics of whitebeam (Sorbus aria) fruits. Acta Scientiarum Polonorum Technologia Alimentaria, 2020, 19(2), 219–229. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/32600018/
