Ali veste, da tudi živali uporabljajo »zdravila« – pogosto rastline in druge naravne snovi? In iz tega se lahko marsikaj naučimo ljudje. Zamisel se marsikomu zdi drzna, a dokazi iz zadnjih desetletij so presenetljivo prepričljivi. S to tematiko se intenzivno ukvarja prof. dr. Jaap de Roode, nizozemski profesor biologije, zaposlen na Emory Univerzi v Atlanti, ki je letos izdal knjigo z naslovom »Doctors by Nature: How Ants, Apes, and Other Animals Heal Themselves«.
Kaj sploh šteje kot »uporaba zdravila«?
Da lahko rečemo, da živali uporabljajo zdravila, mora biti izpolnjenih več dokazov: (1) žival je res bolna, (2) izbere točno določeno snov/vedenje, (3) snov ima dokazano korist proti bolezni, (4) uporaba je pogostejša, ko je tveganje večje, in (5) zdravje se izboljša.
Metulji monarhi si zdravijo okužbe
Prof. dr. Jaap de Roode v svojem laboratoriju na univerzi Emory preučuje metulje monarhe (Danaus plexippus). Ti slovijo po veličastnih selitvah iz ZDA in Kanade v osrednjo Mehiko. Pogosto so okuženi z enoceličnim parazitom Ophryocystis elektroscirrha, katerega spore v milijonih prekrivajo zadek odraslih metuljev in močno okrnijo let, preživetje in razmnoževanje.
Gosenice monarhov jedo izključno liste svilnic (Asclepias spp.). Nekatere vrste svilnic so bolj, druge manj bogate s kardenolidi – strupi, ki odganjajo parazite. Ko so gosenice gojili na »bolj strupenih« mlečnicah in jih primerjali z gosenicami na manj strupenih, smo odkrili nekaj presenetljivega: visoke vsebnosti kardeniolidov delujejo tudi proti parazitu – zmanjšajo verjetnost okužbe, upočasnijo rast parazita in omilijo simptome. Svilnice so torej metuljem dobesedno zdravilo. Še bolj osupljivo pa je, da bolne samice, ko odlagajo jajčeca, namenoma izberejo »zdravilnejše« vrste svilnic, torej tiste z večjpo vsebnostjo kardenolidov. Gosenice same nimajo izbire, a »mame vedo najbolje« – z izbiro gostitelja potomcem priskrbijo hrano in hkrati zdravilo.
Šimpanzi: grenki listi in »žametni ježki«
V Tanzaniji so opazovali šimpanzinjo, ki je kazala znake bolečine in otopelosti. Odšla je k grmu, olupila lubje in srkala grenko sredico rastline Vernonia amygdalina. Naslednji dan si je opomogla. Terensko delo je pokazalo: šimpanzi to rastlino uporabljajo predvsem ob črevesnih okužbah; njene učinkovine delujejo proti glistam in trakuljam. Opice to rastlino več uporabljajo, ko je parazitov več (npr. v deževni dobi). To je bil prvi celostni znanstveni primer, da nečloveške živali uporabljajo rastlinsko zdravilo.
Šimpanzi poznajo še drugo »terapijo«: požiranje celih, hrapavih listov (npr. Aspilia spp.). Listi se ne prebavijo, njihova površina pa kot »ježek« mehansko odnese zajedavce iz črevesja. Zanimivo: različne skupine uporabljajo različne načine zlaganja listov – kar kaže na kulturne razlike in socialno učenje. Prva opazovanja tovrstnega vedenja je zabeležila že legendarna raziskovalka opic Jane Goodall, ki je pravkar umrla (1. oktobra 2025).
Ptice: zelišča (ali cigaretni ogorki) v gnezdu
Mnoge ptice v gnezda vpletajo aromatične rastline (npr. rman Achillea millefolium, vratič Tanacetum vulgare), ki znižujejo število zunanjih parazitov (npr. klopov) pri mladičih.
V mestih pa so raziskovalci opazili še nekaj: vrabci in liščki so v gnezda začeli vnašati vlakna iz cigaretnih filtrov, ki so prepojena z nikotinom in drugimi snovmi iz cigaretnega dima. In število parazitov se takrat zmanjša. Ko so raziskovalci v gnezda dodali klope, so samice znatno povečale nabiranje in vpletanje cigaretnih vlaken – torej vedenje stopnjujejo ob prisotnosti parazitov. To podpira razlago, da gre za ciljno, »samozdravljenje« (antiparazitska obramba), ne le za naključno uporabo smeti.
A ta “zdravilni” učinek ima ceno. V naslednjih raziskavah so pri mladičih in starših, ki gnezdijo v »cigaretno obloženih« gnezdih, izmerili genotoksične poškodbe krvnih celic. Ugotovili so, da se stopnja poškodb celic veča sorazmerno s količini filtrov v gnezdu. Skratka: manj parazitov, a več poškodovanih celic pri starših in mladičih – torej zdravilo ima neželene stranske učinke in ptice ga uporabljajo le, ko je to res potrebno.
Mravlje in čebele: smole, propolis in higiena panja
Tudi mravlje (npr. Formica spp.) v mravljišča prinašajo koščke smole iz iglavcev (Picea, Pinus). Smole so naravni antiseptiki – zmanjša se rast bakterij, gliv in virusov, varstvo je največje, ko je v gnezdu zalega.
Pri medonosnih čebelah (Apis mellifera) podobno vlogo igra propolis. Čebele ga naredijo tako, da smolnate izločke, največkrat s topolov (Populus spp.) zmešajo z voskom in z maso prekrijejo notranjost panja. Propolis znižuje okužbe in pomaga tudi proti parazitsko pršici Varroa destructor.
Učenje in prirojeni »okusi«
Kako živali »vedo« katero zdravilo zaužiti? Včasih gre za prirojeno vedenje: pri nekaterih gosenicah metuljev se ob okužbi spremeni živčni odziv na pirolizidinske alkaloide. Okužene gosenice te alkaloide zaznajo kot »bolj slastne«, zato jih zaužijejo več in tako omejijo okužbo. Pri prežvekovalcih (koze, ovce, govedo) pa je pomembno učenje: če je uživanje neke rastline privedlo do olajšanja simptomov, si žival to zapomni in rastlino ob naslednji težavi spet poišče. Ko živina nima izbire (industrijske mešanice), ji nehote odvzamemo to možnost samozdravljenja.
Mačke, srebrna liana in komarji
Mačke (Felis catus) obožujejo mačjo meto (Nepeta cataria) in še bolj ovijalko z latinskim imenom Actinidia polygama, ki raste na Japonskem in Kitajskem. Raziskovalci so ugotovili, da ti dve rastlini vsebujeta posebne snovi iridoide, ki mačke privlačijo in izzovejo intenzivno valjanje in drgnjenje kožuha – kot da bi se mačka hotela premazati s snovjo. Ti rastlinski iridoidi so repelenti, ki odganjajo komarje in druge parazite, obenem pa pri mačkah sprožijo dobro počutje.
Psi in trava
Skoraj vsak skrbnik psa pozna prizor: kuža grizlja travo in potem bruha. Pri domačih živalih je raziskav malo, a opazovanja iz narave (jaguarji, kojoti, volkovi) nakazujejo, da grobe trave lahko mehansko izločajo parazite ali tujke. Pri psu je to lahko ostanek »prastare« navade: ko se počuti slabo, izbere travo in si pogosto olajša težave.
Ključne misli za zaključek
- Živali lahko ciljano uporabljajo rastline in naravne snovi za preprečevanje ali lajšanje bolezni (paraziti, okužbe).
- Učinek temelji na kemiji (kardeniolidi, iridoidi, smole, tanini…) in/ali mehaniki (hrapavi listi, trava).
- Odločanje je lahko prirojeno, naučeno (posamezno ali socialno), pogosto pa odvisno od konteksta (parazitski pritisk, sezona).
- Ni brez tveganj: korist je odvisna od odmerka; stranski učinki obstajajo – podobno kot pri človeških zdravilih.
Ko ljudje odvzamemo izbiro (npr. živini, čebelam), pogosto nehote zmanjšamo njihovo »samozdravljenje« in povečamo zdravstvene težave.
Tej tematiki je bila posvečena tudi radijska oddaja Frekvenca X, ki je bila predvajana 29.10.2025, na voljo pa je tudi v arhivu RTV Slovenija.
