Tagetes skoraj gotovo poznate kot okrasno rastlino. To so tiste živahno rumene, oranžne ali rdečkaste žametnice, ki jih pogosto sadimo ob robove gredic, med zelenjavo ali v cvetlična korita. Precej manj ljudi pa ve, da tagetes ni samo okrasna rastlina, ampak tudi zdravilna oziroma farmacevtsko zanimiva rastlina. Iz njega je celo farmacevtsko podjetje Bayer izdelovalo zdravilo, ki se je prodajalo na Japonskem. Še bolj presenetljivo pa je, da so bili v to zgodbo, vsaj pri preverjanju pridelave in predelave rastlinske surovine, vključeni tudi slovenski raziskovalci.
Ime tagetes označuje rod rastlin iz družine nebinovk. Pri nas jim najpogosteje rečemo žametnice. Kot okrasne rastline poznamo predvsem vrste Tagetes patula, Tagetes erecta in Tagetes tenuifolia. Vrtovi jih imajo radi, ker dolgo cvetijo, so nezahtevne, dobro prenašajo poletno vročino in imajo značilen vonj. V ekološkem vrtnarjenju jih včasih sadimo tudi zaradi njihovega vpliva na nekatere talne škodljivce, zlasti ogorčice.
V Južni Ameriki pa ima tagetes tudi bogato tradicionalno zgodbo. Različne vrste žametnic tam niso bile cenjene le kot okrasne rastline, temveč tudi kot dišavne, obredne, kulinarične in zdravilne rastline. Med najbolj znanimi je Tagetes minuta, visoka in močno aromatična vrsta, ki jo v andskem prostoru uporabljajo kot začimbo, za pripravo čajev, pri prebavnih težavah in v različnih tradicionalnih zdravilskih praksah. Z njo sva se na lanskem potovanju po Boliviji srečala tudi urednika Sodobne fitoterapije, Samo Kreft in Nataša Sivec, ko nama je lokalni zdravilec predstavil njeno uporabo v svoji praksi (tukaj lahko brezplačno dostopate do predavanje o najinih zeliščarskih vtisih iz Bolivije). Takšna srečanja lepo pokažejo, da tagetes ni samo “vrtna roža” ali surovina za industrijsko izolacijo karotenoidov, ampak rastlina z dolgo in živo tradicijo uporabe, ki se od Mehike do Andov prepleta z vsakdanjim življenjem, prehrano in ljudskim zdravilstvom.
Za sodobno farmacevtsko rabo pa je najpomembnejša predvsem vrsta Tagetes erecta, po slovensko pokončna ali visoka žametnica. Njeni cvetovi vsebujejo velike količine rumeno-oranžnih barvil iz skupine karotenoidov. Med njimi sta zelo znana lutein in zeaksantin, ki ju danes pogosto srečamo v prehranskih dopolnilih za oči. Posebej zanimiva pa je tudi snov, imenovana helenien. Gre za mešanico ksantofilnih estrov, torej sorodnikov luteina in zeaksantina, ki so vezani na maščobne kisline.
Prav helenien je bil osnova Bayerjevega zdravila Adaptinol, ki se je uporabljalo na Japonskem. Zdravilo je bilo namenjeno bolnikom z retinitis pigmentosa, dedno degenerativno boleznijo mrežnice, pri kateri se postopno slabšata vidno polje in prilagajanje vida temi. Adaptinol ni bil zdravilo, ki bi bolezen pozdravilo, ampak je bil namenjen začasnemu izboljšanju vidnega polja in temne adaptacije. Na Japonskem je bilo to zdravilo odobreno že v petdesetih letih 20. stoletja, pozneje pa ga, kot zdravilo z uradno odobritvijo japonske agencije za zdravila najdemo pod okriljem Bayer Yakuhin, japonske družbe skupine Bayer.
Na Bayerjevo zdravilo iz tagetesa je vezana tudi legenda, za katero ne bomo nikoli vedeli, koliko je v njej resnice: Proizvodnja zdravila iz tagetesa naj bi bila Bayerju precej v breme, še posebno, ker so ga prodajali predvsem na enem samem tržišču in ker rastlinska zdravila niso bila v ospredju njihovega zanimanja, zato so so ga želeli ukiniti. A japonci to zdravilo tako cenijo, da so zagrosili, da ne bodo več kupovali Bayerjevega Aspirina, če jim to podjetje ne zagotovi tudi tagetesa. In tako Bayerju ni preostalo drugega, kot da s proizvodnjo zdravila iz tagetesa nadaljujejo vse do danes.
Zanimivo je, da se mednarodna zgodba o Bayerju in tagetesu poveže tudi s Slovenijo. Bayer je bil pri nas dolgo povezan z Lekom. Leta 1971 sta Bayer in Lek ustanovila skupno podjetje Bayer-Pharma Jugoslavija, pozneje Bayer Pharma Ljubljana. V letu 1977 je v tovarni Lek v Mengšu stekla pridelava heleniena iz tagetesa v obliki granulata, ki ga je Bayer vgrajeval v svoje zdravilo (Tomše, 2002).
Najbolj konkreten slovenski prispevek k raziskavam te rastline prihaja z Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije (IHPS) v Žalcu, kjer so leta 1998 preizkušali pridelovanje žametnice, Tagetes erecta, v sodelovanju z Bayer Pharma d.o.o. Čeprav so podrobnosti poslovna skrivnost, je zelo verjetno, da je šlo za del širšega programa zagotavljanja rastlinske surovine za helenien.
Pozneje so na IHPS v Žalcu izvedli tudi sortne poskuse s Tagetes erecta (Oset Luskar, Ferant in Čeh, 2010). Ugotavljali so pridelek svežih socvetij, suhih jezičastih cvetov in heleniena pri različnih sortah. Pridelki so se močno razlikovali: nekatere sorte so dale več suhega cvetnega materiala, druge pa več heleniena. To je za farmacevtsko uporabo zelo pomembno, saj ni odločilna samo količina cvetov, ampak predvsem količina uporabne učinkovine na hektar.
Slovenska sled se tu ne konča. Na Univerzi v Mariboru so se raziskovalci ukvarjali z ekstrakcijo učinkovin iz Tagetes erecta, med drugim z vplivom velikosti delcev na izkoristek ekstrakcije in s pridobivanjem luteinskih diestrov s superkritičnim ogljikovim dioksidom oziroma drugimi topili (Skvarč, 1998; Škerget et al., 2010). To kaže, da Slovenija ni bila vključena samo kot možna pridelovalka rastline, ampak tudi kot prostor tehnološkega znanja o predelavi te surovine.
Tagetes je zato lep primer rastline, ki jo večina ljudi pozna kot skromno vrtno cvetlico, v ozadju pa skriva presenetljivo farmacevtsko zgodbo. Iz okrasne žametnice vodi pot do karotenoidov, raziskav vida, Bayerjevega zdravila na Japonskem, slovenskih poskusnih polj v Žalcu in ekstrakcijskih raziskav v Mariboru. Takšne zgodbe nas spomnijo, da je meja med okrasno, uporabno in zdravilno rastlino pogosto precej tanjša, kot se zdi na prvi pogled.
