Zadnje mesece me ljudje večkrat sprašujejo, če sta komarček in sladki janež nevarna za otroke? Češ da tako pravi NIJZ. Pa poglejmo, kakšna je resnica okoli tega.
Povod za ta vpašanja je dokument, imenovan “Smernice za prehranjevanje v vzgojnoizobraževalnih zavodih”, ki je bil objavljen 18. januarja 2024 na spletnih straneh Zavoda RS za šolstvo in je dostopen tukaj.
Dokument tudi sicer sporen
Gre za dokument, ki je sporen, da ne rečem nestrokoven, zaradi mnogih razlogov, predvsem zaradi premalo vključevanja živil rastlinskega izvora (raznolikih vlaknin) in preveč mesa (holesterola, nasičenih maščob), kar je natančno razloženo tukaj, konkretno moja (Samo Kreft) uradna recenzija pa je objavljena na spleti strani vlade tukaj).
Če v smernica seštejemo priporočila za malico in kosilo, ribe, belo in rdeče meso, dobimo 1–1,5 obroka mesa vsak dan zgolj v šoli. Ker v šoli otroci pojedo polovico hrane, te slovenske smernice torej svetujejo, da naj bi hrana otrok vsebovala meso 2- do 3-krat na dan. Najnovejče letošnje nemške smernice pa priporočajo do maksimalno 350 gramov mesa na teden za odrasle, za otroke pa torej proporcionalno manj. Ker ima majhen zrezek 100 gramov, bi po nemških priporočilih to pomenilo meso ne več kot vsaki drugi dan oziroma ker otroci v šoli pojedo polovico vsega, meso v šoli ne več kot vsak četrti dan.
Zdaj pa nazaj k komarčku in janežu
Te smernice v Tabeli 3 komarček in sladki janež uvrščajo v kategorijo živil, ki naj jih vrtci ne naročajo ker “povečajo tveganje za zdravje otrok (npr. vsebovanih surovih sestavin, ki lahko povzročijo zastrupitve).”
Kako in zakaj sta se komarček in sladki janež znašla v tej družbi umetnih barvil, alkoholnih pijač in surovih rib? Razlog je v napačni uporabi Evropskih monografij o zdravilnih rastlinah, konkretno monografije za komarček (ki je objavljena tukaj) in monografije za sladki janež (ki je objavljena tukaj). Ti dve monografiji v točkah 4.2. res odsvetujeta (oz. če smo natančni “ne svetujeta”) terapevtske uporabe pripravkov iz teh dveh rastlin pri otrocih pod 12 let. Kot še naprej piše v teh monografijah je razlog za odsvetovanje v tem, da ni dovolj podatkov za oceno varnosti. Gre torej za enako argumentacijo, zaradi katere Evropska agencija za zdravila ne svetuje tudi terapevtske uporabe lanenih semen pri otrocih pod 12 let (glej monografijo tukaj) in melisinega čaja itd. Razlika je le v tem, da se pri odsvetovanju komarčka in janeža monografija sklicuje še na vsebnost estragola.
Kaj je estragol in ali je res problematičen?
Estragol je hlapna dišeča snov, ki se nahaja v eteričnem olju mnogih aromatičnih rastlin. Največ jo je v pehtranu, baziliki, komarčku, janežu, zvezdastem janežu (ki z janežem ni v sorodu), nekoliko manj pa tudi v melisi in lovorju. Rezultati nekaterih študij na živalih kažejo, aa je v visokih odmerkih estragol genotoksičen in mutagen. Kemijsko spada med tako imenovane fenilpropide, v katero uvrščamo tudi mnoge druge “neproblematične” sestavine eteričnih olj. O tej potencialni nevarnosti estragola govori poseben dokument Evropske agencije za zdravila (dostopen tukaj). V tem dokumentu predstavijo vse študije z velikimi odmerki estragola pri živalih in priznajo, ta jih je težko interpretirati na uporabo manjših odmerkov pri ljudeh. Konkretno za otroke zaključijo, da naj jih nebi zaužili v povprčju več kot 1,0 µg/kg telesne teže. Estragol je slabo topen v vodi, zato ga v čaju ni veliko, še posebno če ga skuhamo z malo plodovi teh rastlin in le občasno.
V čem je razlika v evalvaciji varnosti zdravil in hrane?
Monografije Evropske agencije za zdravila so namenjene svetovanju o terapevtski uporabi rastlin. Varnost zdravil rastlinskega izvora (v primeru tradicionalnih zdravil) se presoja na podlagi razmerja med učinkovitostjo in (ne)varnostjo na podlagi dobro dokumentirane tradicionalne (30 letne) terapevtske uporabe pri posamezni starostni skupini. Ker so zapisi o uporabi zdravilnih rastlin pri otrocih precej nepopolni, je večina monografij (kot celo v primeru lanu, melise, itd) omejena na uporabo pri otrocih nad 12 let. Množične uporabe neke rastline v prehrani v teh presojah ne vplivajo na rezultat. Potreben je dokument, iz katerega je vidna terapevtska uporaba. Avtor tega zapisa (SK) sem bil več kot 14 let član skupine pri Evropski agenciji za zdravila, ki izvaja te presoje, tako da metodiko in prakso dela te skupine dobro poznam.
Pri živilih (ki niso nova živila), pa se na varnost sklepa iz prehranske uporabe pred letom 1997, ki ni treba da je specifična za vsako populacijo. Če obstajajo dobri znanstveni dokazi za nevarnost nekega živila (npr. mesni izdelki, glej tukaj), se lahko to živilo odsvetuje ali prepove prodajo tudi, če je bilo na tržišču pred letom 1997.
Kako to, da avtorji smernic ne vedo vsega kar piše zgoraj?
Natančen proces ocenjevanja varnosti zdravil, še posebno tradicionalnih zdravil rastlinskega izvora ni splošno poznan, še posebno ne strokovnjakom izven področja zdravilnih rastlin (nutricionisti, pediatri,…). Zanimivo pa je, da me je eden od avtorjev spornih smernic nekaj mesecev pred njihovo objavo po elektronski pošti povprašal o problematiki komarčka in sladkega janeža in sem mu vse natančno razložil. Razlage žal niso upoštevali.
Za zaključek
Komarček in sladki janež torej nista nič bolj problematična od pehtrana ali bazilike, ter manj od hrenovk, klobas in paštet, ki jih zgoraj omenjene slovenske smernice za prehrano otrok celo svetujejo.
To da otroci v vrtcih ne bodo dobivali komarčka in sladkega janeža ni prevelika škoda. Otroci okusa takega čaja itak večinoma ne marajo. Težava je, ker se s takimi neutemeljenimi navedbami meče slaba luč na učinkovito rastlinsko sredstvo za lajšanje mnogih prebavnih in dihalnih težav. Meče pa se tudi slaba luč na same smernice in njihove avtorje.
